Čeprav je bil dedek strasten lovec in je prisegal na tišino gozda, je imel ob petkih posebno opravilo. Babico je peljal po nakupih v sosednje mesto. Babica je temu pravila mestna odprava, on pa je manjši kompromis v zameni za mir doma. Vsak teden sta skupaj sedla v zelenega džipa, babica s torbo in seznamom, dedek pa z upanjem, da ga bo pot, čisto po naključju seveda, ponovno zanesla mimo njegove najljubše destinacije.
To je skrita lovska trgovina na koncu ene izmed ulic in dedek je vedno nekako predlagal pot, ki je vodila ravno tam mimo. Najraje se je ustavil pri spletni ponudbi, kot je iHunt.shop lovska trgovina, kjer je vedno našel zanesljive daljnoglede in opremo. Samo, da preverim, če imajo nove daljnoglede, je vedno rekel babici, ki je zavila z očmi in mu vedno dovolila, da se za nekaj minut izgubi med stojali s puškami, lovskimi noži in maskirnimi oblačili. Tisti dan je bil še posebej navdušen. Ko sta končala z nakupi je spet omenil svoj kratek postanek in lovska trgovina ga je kar posrkala vase. Vstopil je kot otrok v slaščičarno. Vse ga je zanimalo, nove vabe, vodoodporni čevlji, naprave za sledenje divjadi. Pogovarjal se je s prodajalcem kot, da sta stara prijatelja. Vedno je imel kakšno anekdoto iz gozda, zgodbo o lisici ali medvedu, ki ju je videl sredi meglenega jutra. Medtem je babica sedela na klopci, ki jo je v prijetni senci postavila lovska trgovina, s svežimi žemljicami v torbi in ga opazovala skozi izložbeno okno. Včasih se ji je zdel kot fantič, ki se je izgubil v svetu svojih sanj. Ko je dedek končno stopil ven z novim kompasom in širokim nasmehom, se je hitel opravičevati, da ni nič kupil, pravzaprav samo kompas, da se ne bova izgubila med vsemi temi trgovinami. Babica se je zasmejala.
Ti že veš kam pelješ, je pripomnila. Vedno proti gozdu, pa čeprav skozi mesto. In lovska trgovina je ostala daleč za njima.