Prvič sem se srečal s 3d tiskom, ko sem pomagal prijatelju pri projektu za fakulteto. Potreboval je natančen model arhitekturne zasnove in namesto, da bi ga izdeloval ročno, se je odločil za 3d tisk. Takrat se prav spomnim, da sem bil prepričan, da bo to nekaj čisto prezapletenega in se mi sploh ne bo sanjalo za kaj se gre. Sama reč se mi je namreč slišala precej komplicirana, celo futuristična. A ko sem videl, kako je mogoče iz preprostega digitalnega načrta, oziroma s pomočjo programa ustvariti 3d predmet, katerega lahko fizično primeš, sem bil popolnoma navdušen.
Takrat mi je prijatelj počasi pokazal, kako vse skupaj deluje. Najprej sva si ogledala program, v katerem je naredil natančen načrt. Pri tem mi je predstavil razne tehnike, ki jih je uporabljal, kajti pri ustvarjanju načrta za 3d tisk moraš biti res pozoren. Tisto kar sem nekako najbolj razumel, oziroma mi je bilo precej zanimivo je bilo to, da moraš narediti ustrezne podpore. 3d tiskalnik namreč ne more kar tako tiskati brez da bi imel pod sabo nekakšno platformo. Zaradi tega se tiskanje začne čisto spodaj, nato pa se oblikujejo posamezni sloji. Če na končnem izdelku kakšne sekcije ne bi smelo biti, se lahko te preprosto odstrani, saj so bile namenjene le opori za druge dele končnega modela.
Po tistem dnevu je začel 3d tisk zanimati tudi mene. Kar naenkrat so se mi namreč v glavi začele pojavljati ideje, kaj vse bi lahko naredil. Od kakšnih praktičnih reči, kot so določena stojala, obeski, kakšen kos za v avto, na primer stojalo za pijačo, ki ga v avtu nisem imel in tako dalje. Idej je bilo torej neskončno kajti tudi možnosti je bilo toliko, saj je 3d tisk precej svoboden, kar se tiče tega, kaj lahko narediš. Zato sem se takrat res začel malo učiti 3d modelirati, da bi se lahko lotil tiskanja. Z vsakim novim natisom sem bolje razumel materiale, nastavitve in omejitve, kar mi je odprlo vrata v svet hitre izdelave prototipov in personaliziranih izdelkov.