Sama sem od nekdaj bila stara duša, temu rečem tako, ker sem vedno občudovala stvari, ki so bile starejše, tako so me tudi vedno impresionirale polkna na hišah. Ni bilo hiše s polkni, ki je jaz ne bi opazila. Tako sem že kot mlada vedno rekla, da si želim, da bi moja hiša imela polkna, ker mi je to res lepo.
Pa je prišlo leto, ko sva z možem res začela graditi. Kako so nama vsi polnili glave, če ne bi jaz imela toliko samozavesti, bi najina hiša izgledala čisto drugače. Sama sem se kar dosti na koncu prerekala tudi z možem, ker njega se je dalo hitro obrniti in tako sem ga morala vedno spomniti, da gradiva hišo zase in ne za druge. Seveda so bila polkna problem, ker so ga prijatelji prepričali, da niso več modna. Takrat sem bila res žalostna, ker sva se že vse zmenila, kakšen bo videz hiše, potem pa so ga prijatelji hoteli pregovoriti.
Takrat sem skoraj popustila, ker sem imela vsega dovolj, potem pa sem se spomnila, da bom jaz živela v tej hiši in ker sem že celo moje življenje oboževala polkna na oknih, me ne bo sedaj nihče prepričal, da ne bom občudovala svojih polken, ker jih bom imela.
Včasih res popustimo zaradi okolice, včasih nam drugo mnenje pomeni več, kot naše lastno in tega se moramo zavedati, da smo mi gospodar svojega življenja in ne smemo pozabiti na to, kaj smo in kaj si želimo.
Seveda sem imela prepir v hiši, ker nisem popustila glede tega, da polkna niso lepa in niso več modna. Vztrajala sem pri tem, da mora upoštevati moje mnenje, ker sem si to res želela in komaj sem čakala, da bo najina hiša dobila polkna, ker je to bila res moja želja že od otroštva.