Če sem iskren, sem dolgo časa mislil, da očala nikoli ne bodo del mojega vsakdana. Prepričan sem bil tudi, da so očala nekaj, kar mi ne bi niti malo bilo všeč. Težavo sem namreč imel že z navadnimi sončnimi očali, zato sem bil precej skeptičen, ali bi jih lahko sploh kdaj nosil. Ker je bil moj vid precej dober, praktično brez napake, se glede tega sploh nisem obremenjeval. A dolgo ni ostalo tako. Kar naenkrat sem začel opažati, da moj vid ni več tako dober, kot je bil nekoč. To sem sprva opazil med vožnjo: ponoči nisem najbolje videl prihajajočih avtomobilov ter oddaljenih smerokazov in znakov. Težave sem imel predvsem z močnimi lučmi drugih vozil. Zato sem se odločil, da bom moral nekaj narediti, in sem se odpravil do okulista.
Ko sem prišel na pregled, sem prejel neprijetno novico: povedali so mi, da bom potreboval očala. Bil sem res razočaran in v dvomih, ali bom lahko s tem živel. Prepričan sem bil, da se ne bom navadil na nošenje očal. Nato sem napol na silo izbral okvirje, ki so mi bili všeč, in čez približno teden dni prejel svoja končna očala. Začel sem jih nositi, vendar iskreno z velikim odporom. Na srečo pa sem se po kakšnih dveh tednih dejansko navadil na nošenje očal, kar me je res presenetilo.
Danes na očala gledam popolnoma drugače kot nekoč. Dejansko so mi izboljšala kakovost življenja: tudi vožnja je postala veliko prijetnejša, saj nimam več težav z oddaljenimi znaki in nasproti vozečimi avtomobili. Vesel sem, da sem jih dobil, ker so mi res pomagala.