Tako malo je treba včasih, da je otrok v meni srečen. Sprehajala sem se po mestu, po tem, ko sem opravila vse nakupe in bila sem že pošteno lačna. Nisem pa vedela, kaj bi jedla za pozno kosilo ali pa zgodnjo večerjo. Ura je bila ravno na meji in res nisem vedela kaj bi. Nekaj časa sem se sprehajala po prijetnem stare delu mesta, potem sem pa zagledala japonsko restavracijo, kjer so imeli tudi suši in v sekundi sem zavila tja. Prijateljica me je kar čudno pogledala, ko je pa zagledala tisto, kar sem jaz videla, je bil pa tudi njen odziv isti. Obe imela radi suši namreč in če je le možno, si ga privoščiva.
Usedli sva se v restavracijo in si najprej naročili čaj, potem sva pa pogledali po meniju, kakšen suši imajo. Ponudba je bila tako velika, da je bila izbira pravi izziv. Vsaj jaz sem potrebovala izjemno dolgo časa, preden sem naročila svoj izbrani suši med vso izbiro. Vmes me je že zamikalo, da bi si naročila kakšno juho, ampak sem se premislila, saj sem imela že topel čaj poleg. Morda se mi je malce preveč ohladil med mojo neodločnostjo, ampak je bil kljub temu čisto dober.
Ravno, ko sem čaj spila do konca, pa nama je prijazen natakar postregel z naročenim sušijem, ki je bil videti omamno. Poleg sva si naročili še kozarec vina in tako se je najin počitek po nakupovanju začel. Mene so tako bolele noge kot že dolgo ne. Kakorkoli se hecno sliši, dejansko me vedno po daljšem nakupovanju noge bolijo bolj kakor pa, ko grem v hribe. Zato se prijeten počitek ob dobri hrani vedno prileže, ko z vsem zaključim.