Po celonočni zabavi so rolete edine, ki omogočijo spanje podnevi

Po treh letih se mi je ponovno zgodilo, da sem prišla iz rojstnodnevne zabave domov ob sedmih zjutraj in bila zelo hvaležna, da obstajajo rolete, ki so mi omogočile spanje. Ne vem, kako nam je to uspelo. Načrtovano je bilo, da bomo do približno treh zjutraj zaključili, potem smo se imeli pa tako dobro, da niče, ni želel domov. No, ob šestih zjutraj smo že vsi bolj kot ne omagali in počasi odšli. Še dobro, da je bil petek in sem imela dva dni, da se naspim in pridem k sebi.

Prišla sem domov, odšla sem pod tuš in se preoblekla v pižamo. Na hitro sem prezračila stanovanje, spustila rolete in odšla spat. Prepričana sem bila, da bom spala do popoldneva pa žal, ni bilo tako. Pozabila sem, da se pa taki noči običajno zbudim po štirih urah, lačna in seveda preveč utrujena, da bi bila sposobna, da si kaj skuham. Na rahlo sem vzdignila rolete, da se vsaj malo prebudim ob sončni svetlobi in pregledam hladilnik, kaj je tam. Na srečo sem našla joto, ki mi jo je babica dala včeraj na obisku. Kot da bi vedela, da jo bom potrebovala. Pogrela sem si jo, jo pojedla in v hipu sem postala tako utrujena, da sem šla nazaj v posteljo. Rolete sem pustila rahlo dvignjene, ker mi ni več odgovarjala čista tema. Ponovno sem zaspala nazaj za nekaj ur. Ko sem se zbudila sem se počutila še skoraj naspano. Ponovno sem odšla pod tuš, da se prebudim. Ko sem zaključila, sem si skuhala kavo, ki me je ravno prav prijela.

Vmes me je poklicala prijateljica, s katero smo bili skupaj na rojstnem dnevu in me vprašala, ali sem že toliko pri sebi, da bi lahko šla na sprehod. V celem stanovanju sem imela rolete še vedno spuščene in v tistem trenutku sem se počutila kot vampir, ki se boji sončne svetlobe, saj je zunaj sijalo sonce, kakor da oblaki ne obstajajo. Zelo počasi sem se opogumila, dvignila rolete in ugotovila, da v resnici ni tako hudo ter nato potrdila sprehod s prijateljico.

Zasneženi strešniki so lahko primerni za zimsko zabavo

Okoli naše hiše je zopet ogromno vran in mislim, da bodo spet navdušene nad strešniki, ko bodo zasneženi. Lansko leto so se zelo zimo, ko je bilo zasneženo sankale po strehi. Zanimivo kako imajo tudi živali smisel za zabavo in nimamo tega samo ljudje. 

Trenutno še ni snega, ampak se vseeno sprehajajo po strehi in se zabavajo z odkritimi strešniki, kakor, da si pripravljajo teren. Najbrž bo še kakšen mesec moral miniti in potem bodo prišle na svoj račun. Še dobro, da imamo dobro izolacijo in karkoli že delajo tam gor, se ne sliši prav nič, ko smo v hiši. Ko smo živeli v prejšnji hiši, se je namreč vse slišalo, kakor, da so bili strešniki kovinski. Pa si vseeno bili opečnati. No, morda je bilo pa to krivo. Prezgodaj zjutraj vsekakor ni bilo prijetno na kakšen konec tedna, ko smo želeli dlje spati in nam ni ravno uspelo.

Kako malo je treba, da so živali srečne, ljudje pa včasih z vsem, kar imamo, ne uspemo biti. No, najbrž sankanje po snegu, kjer so strešniki ne bi bili najboljša zabava za ljudi razen, če bi bil naprej do tal speljan kakšen tobogan. V nasprotnem primeru bi bilo pa to nevarno kaskaderko početje. Sicer pa, ko sem bila še zelo majhna sem že imela parkour momente in če bi bila kje streha, na kakšni pritlični hiši in spodaj veliko snega najbrž ne bi veliko razmišljala in preskusila takšno sankanje. Mislim, da sem nekaj podobnega tudi videla že. Sankanje po streha v kakšni vasi, kjer ni nobenih hribov. Seveda je bilo vse varno urejeno, ker so bile hiše nizke. Saj se po svoje kar vsi znajdemo na svoj način, ko potrebujemo, če dobro pomislim.

Zagotovo lahko rečem, da naši strešniki niso primerni za to, da bi se mi sankali, ker je streha previsoka, je pa vsaj zanimiva za vrane.

Prelepi salonarji in moj prekrasni večer

Že zelo dolgo nisem bila nikjer na zabavi, to so vedele tudi moje prijateljice, zato so se odločile, da tokrat grem na zabavo z njimi. Povedale so mi, da ni izgovorov in da so salonarji obvezna obutev. Nisem niti spraševala zakaj, ampak sem enostavno upoštevala njihove besede. Odločila sem se, da se bom uredila lepo, da bom sama nase ponosna, ker že res dolgo nisem bila nikjer in bil je čas, da trenirke zamenja lepa elegantna črna obleka in črni salonarji, ker sem se prej velikokrat oblačila tako, predenj sem postal mama.

Ta večer je bil res lep, en prijatelj je praznoval 40 let in bila je res dobra fešta, tako se nisem naplesala že dolgo, rabila sem to in hvaležna sem bila prijateljicam, da so me zvlekle ven. Sprva sem še mislila, da me bodo salonarji ožulili, ker bom toliko plesala, pa me niso čisto nič. Veliko jih je plesalo bose, jaz pa sem čisto celo noč bila obuta in moji salonarji so se odnesli res dobro. Kupila sem jih že pred časom, po redni ceni so bili kar dragi, ker pa so bile razprodaje, so bili znižani, zato sem si jih kupila ravno za takšne priložnosti, kot je bila danes, da imam ene lepe, črne, klasične, kvalitetne salonarje doma.

Drugi dan, ko sem se prebudila, sem pogledala, če so salonarji celi in koliko sem poškodovala peto, vendar so bili kot novi, res so dobri in če si bom kupovala kasneje nove, bom šla v isto trgovino, ker niso vsi salonarji udobni, nekateri ti lahko uničijo večer, ker v njih po dveh urah ne moreš več hoditi. Sama sem preživela lep večer, salonarji so ostali celi za naslednji žur, mogoče z mojim možem, ker že tudi dolgo nisva bila nikjer in bi nama sigurno pomagalo, da se malo sprostiva.