Zasneženi strešniki so lahko primerni za zimsko zabavo

Okoli naše hiše je zopet ogromno vran in mislim, da bodo spet navdušene nad strešniki, ko bodo zasneženi. Lansko leto so se zelo zimo, ko je bilo zasneženo sankale po strehi. Zanimivo kako imajo tudi živali smisel za zabavo in nimamo tega samo ljudje. 

Trenutno še ni snega, ampak se vseeno sprehajajo po strehi in se zabavajo z odkritimi strešniki, kakor, da si pripravljajo teren. Najbrž bo še kakšen mesec moral miniti in potem bodo prišle na svoj račun. Še dobro, da imamo dobro izolacijo in karkoli že delajo tam gor, se ne sliši prav nič, ko smo v hiši. Ko smo živeli v prejšnji hiši, se je namreč vse slišalo, kakor, da so bili strešniki kovinski. Pa si vseeno bili opečnati. No, morda je bilo pa to krivo. Prezgodaj zjutraj vsekakor ni bilo prijetno na kakšen konec tedna, ko smo želeli dlje spati in nam ni ravno uspelo.

Kako malo je treba, da so živali srečne, ljudje pa včasih z vsem, kar imamo, ne uspemo biti. No, najbrž sankanje po snegu, kjer so strešniki ne bi bili najboljša zabava za ljudi razen, če bi bil naprej do tal speljan kakšen tobogan. V nasprotnem primeru bi bilo pa to nevarno kaskaderko početje. Sicer pa, ko sem bila še zelo majhna sem že imela parkour momente in če bi bila kje streha, na kakšni pritlični hiši in spodaj veliko snega najbrž ne bi veliko razmišljala in preskusila takšno sankanje. Mislim, da sem nekaj podobnega tudi videla že. Sankanje po streha v kakšni vasi, kjer ni nobenih hribov. Seveda je bilo vse varno urejeno, ker so bile hiše nizke. Saj se po svoje kar vsi znajdemo na svoj način, ko potrebujemo, če dobro pomislim.

Zagotovo lahko rečem, da naši strešniki niso primerni za to, da bi se mi sankali, ker je streha previsoka, je pa vsaj zanimiva za vrane.

Tek na smučeh in moja zimska svoboda in meditacija

Kot mlada sem vedno smučala, tek na smučeh me ni nikoli pritegnil, to mi je bil tako brezvezen šport, sedaj pa brez njega dobesedno ne morem. Jaz vedno čakam mesece, ko bom lahko spet šla na smuči. Najbolj zanimivo pa je to, da sem tek na smučeh probala iz same radovednosti in tudi malo prisiljeno, ker je to trenirala moja prijateljica in sem en dan šla z njo na sneg, ker sem imela prosti dan, ona je šla trenirat, jaz pa sem šla malo na sprehod, potem pa sem si privoščila kavo in čakala na njo.

Po njenem končanem treningu sem se ji pridružila in začela mi je razlagati, kako tek na smučeh sploh poteka in kako te zasvoji in seveda, če sem že kdaj sploh probala. Njena razlaga me ni preveč zanimala, komaj sem čakala, da vse pospravi in ga greva v dolino, na kar je rekla, da imava še čas in da bi res lahko probala, kakšen je občutek, da sem jaz vedno bila za nove stvar in da le naj probam. 

No, pa me je prepričala, najprej, ko sem se pripravljala, sem bila že vsa tečna, sam začetek ni bil obetaven, saj enostavno ne znaš in ti mora nekdo pokazati. Potem pa sem kar nekaj minut tekla na smučeh in postalo mi je všeč. Tako sva se dogovorile, da naslednji prideva skupaj in da bom šla z njo, da me nauči tako kot se mora. Tako sva že naslednji vikend spet šle in tek na smučeh mi je postal všeč. 

Od takrat naprej obožujem tek na smučeh, najraje izbiram dolge poti, po katerih grem sama in tako je to moja meditacija, jaz na koncu sem prerojena, moje telo nima več nobenega stresa. Tudi če pridem čisto utrujena in zmatrana, po nekaj minutah že čutim olajšanje, ker je tek na smučeh res disciplina, kjer lahko narediš ogromno na sebi in jaz v tem uživam.